Novice

kritike in recenzije

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Draga Potočnjak - Vsi junaki zbrani

Koridor, 3. marec 2015 ― Režija: Branko Potočan Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz slovenskega ljudskega slovstva. Draga Potočnjak, avtorica teksta, je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v »poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri. Zgodba je preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko, četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica, razvajenka, športnik ...). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta (prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor kljub vsem težavam neusahljiv. Kot se znotraj predstave pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne »levitve« odraža tudi jezikovna podoba

[LITERATURA: tuje] Recenzija novele: SIMONE DE BEAUVOIR - NESPORAZUM V MOSKVI

Koridor, 3. marec 2015 ― Založba: Modrijan, zbirka Svila Leto izdaje: 2014 Prevod: Maja Kraigher Kdor je naveličan kvazi-intelektualnega diskurza o komunizmu in politični levici, bo v noveli Nesporazum v Moskvi prišel na svoj račun. De Beauvoirjeva ga namreč tako naravno vplete v življenje zrelega para, da lahko opazimo, kako neprisiljeno vstopa v njun vsakdanjik. Kot na mestu pojasni Jože Vogrinc v Mladini: »Zares komunist bi bil v tem tisočletju le član gibanja za odpravo kapitalizma v svetu. Takega gibanja zdaj ni. Dokler ga ni, pa tisti, ki se hvali, da je komunist, blefira. Ker pa se nasprotja svetovnega kapitalizma zaostrujejo, porajajo tudi gibanja za njegovo odpravo. Enačenje komunizma s totalitarizmom tega ne more preprečiti. Zato naj vas ne preseneti, če komunizem 21. stoletja zase sprva ne bo vedel, da je komunizem, in o tem ne bo hotel nič slišati.« Glavna lika, nasprotno, ne blefirata, temveč se v zasebnosti svojih misli sprašujeta ne le o komunizmu, temveč tudi o tem, kako delovati v kapitalističnem svetu, v katerem nista nikoli našla svojega mesta. Kljub temu novela ni predstavitev stališč dveh Francozov, ki potujeta v Moskvo, temveč le posledica razmišljanja o minevanju, starosti ter dvoma o možnosti brezkompromisne povezave med posameznikoma. André in Nicole, upokojena Parižana, sta si v cvetu mladosti ustvarila polno življenje, ki se razkriva skozi pripoved. Leta 1966 upokojena odpotujeta v Moskvo, kjer doživita nesporazum – sama s sabo –, kar posledično vodi v medsebojni konflikt. Kako se sprijazniti s staranjem, bledenjem seksualnosti in lepote, izgubo mladostne energije? Avtorica dvome prikaže skozi oči moškega in ženske, skozi dva miselna tokova, ki se ne izključujeta, temveč ju pestijo sorodne težave. O svojih političnih prepričanjih, po katerih sta živela in vestno delovala, nista več prepričana, prav tako ne o svojih življenjskih odločitvah ter o medsebojni navezanosti. Ali sta se kdaj zares ljubila? Strah pred smrtjo, vprašanje ženske, svoboda – Simone de Beauvo
Shirayuki hime satsujin jiken [The Snow White Murder Case] (2014)

Shirayuki hime satsujin jiken [The Snow White Murder Case] (2014)

Filmski kotiček, 3. marec 2015 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDrugi naslovi: The Snow White Murder CaseDržava: JaponskaLeto: 2014Žanri: Drama, MisterijDolžina: 126',  ImdbRežija: Yoshihiro NakamuraScenarij: Kanae MinatoIgrajo: Mao Inoue, Go Ayano, Misako Renbutsu, Nanao, Shihori Kanjiya, Nobuaki Kaneko, Erena Ono Kamera se počasi ustavi na lepem obraza Noriko Miki. Že v naslednjem trenutku izpod njene bluze priteče prvi potoček krvi, nakar se kamera odmakne in nam v razširjenem kadru ponudi pogled na truplo mlade ženske. Rdeča tekočina iz številnih vbodnih ran na njenem trupu belo obleko hitro barva v rdečo, malce kasneje ogenj izven kadra sugerira, da je truplo bilo zažgano. Žrtev, ki  je bila zaposlena v neki kozmetični  tvrdki, so nazadnje videli živo noč prej, na poslovilni zabavi ene izmed sodelavk, ki odhaja v pokoj. Policija je že prvi dan zaslišala žrtvine sodelavce, ki so detektive informirali, da se žrtev že na zabavi ni počutila dobro, zato je isto zapustila prej kot ostali. Med tistimi, ki so odšli prej, je bila tudi Miki Shirono in nekateri izmed njenih sodelavcev so prepričani, da je prav ona imela največ motivov za umor. Yuji Akahoshi je hardkor tweeteraš in neuveljavljeni reporter pri lokalni tv postaji, ki ga po umoru pokliče ena izmed žrtvinih sodelavk, sicer njegova nekdanja sošolka. Novinarju izrazi svoje sume glede vpletenosti Miki Shirono v kolegičin umor in pred kamero razkrije nekaj obremenilnih podrobnosti. Dejstvo, da je Shirono po umoru ni videl nihče, njeni zgodbi daje kredibilnost, zato Akahoshi pred kamero povabi še nekatere  žrtvine sodelavce, ki v svojih izjavah sicer direktno sodelavko direktno ne obtožijo umora, a zato dokaj jasno namignejo, da je prav Shirono imela največ motivov za zločin. Tweeteraš Akahoshi svoja odkritja vseskozi objavlja na internetu in ko njegova postaja zavrti tendeciozno reportažo, sestavljeno iz izjav žrtvinih sodelavcev, vsi pogoji za javni linč domnevne storilke so izpolnjeni. Ko sem v rubriki režija zagledal ime Yoshihiro Nakamura,
Vuk Ćosić

Vuk Ćosić

ArtFiks, 3. marec 2015 ― Na drugi Artkusiji, ki je potekala 16. februarja, smo gostili Vuka Ćosića, spletnega umetnika, digitalnega stratega in svetovalca. Z net.artom mu je uspelo vzpostaviti nov diskurz v času, ko je internet ravno dosegel splošno javnost.… Continue reading →

Iz »govna« ustvariti zlato

Pogledi, 2. marec 2015 ― Nekaj je nesporno: Petdeset odtenkov sive si je v osupljivo kratkem času pridobilo status prave popkulturne senzacije ter enega najbolj svojskih fenomenov sodobne množične kulture. A če je začetek neproblematičen in je okrog njega dosežen širši konsenz, pa je nadaljevanje poti v družbi tega dela ena sama drama. In to ne glede na smer, v katero krenemo.  

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma V KLETI (IM KELLER)

Koridor, 2. marec 2015 ― Režija: Ulrich Seidl Zamisel in koncept: Ulrich Seidl, Veronika Franz Datum izida: 12. november 2014 (LIFFe), 23. februar 2015 (Kinodvor) Ulrich Seidl se po trilogiji Paradiž (Ljubezen, Vera, Upanje) vrača z dokumentarnim vpogledom v raznotera hrepenenja in obsesije, kot jih zrcalijo bolj ali manj kuriozne prostočasne kletne dejavnosti Avstrijcev. Če so kleti, še posebej v kombinaciji z Avstrijo, v kolektivno zavest vsidrane predvsem kot prizorišča »skritega zločina, zlorabe in posilstva«, pa se zdi, da Seidla zanimajo v manj zloveščem, a zato nekoliko bolj vseprisotnem smislu, namreč preprosto kot »kraj[i] prostega časa in zasebnosti« ter, zakaj pa ne, »prostor[i] nezavednega«. V najmilejših in najprikupnejših prizorih tako denimo spremljamo kletno igranje tube, prepevanje opernih arij in kramljanje o muslimanih ter njihovem domnevnem nazadnjaštvu, v najbizarnejših, ki so kajpada tudi najdaljši in najpogostejši, mazohistično predajanje tepežu, prostovoljno – med drugim seksualno in celo »straniščno« – suženjstvo ter brezsramno pripovedovanje o daljnosežnosti semenskega izliva, ki je bojda osupnila že prenekatero prostitutko. Film se pri tem karseda spretno izogne čerem moraliziranja in patologiziranja – portretirance izrisuje takšne, kakršni so, distancirano in hladno, a nikdar cinično in obsojajoče, še več, izrisuje jih v odsotnosti »vsevednega« naratorja, ki bi se prepustil zapeljivim sirenam samozadovoljnega špekuliranja o motivacijah in bi povrhu tega, bog ne daj, diktiral, kako naj se v razmerju do njih opredelimo. Avstrijski enfant terrible zvečine variira na svoje stare teme, to pa znova počne na zavidljivo eleganten in prepoznavno formalno-estetsko domišljen, že kar filigranski način, tako da preko domala »nenaravno« dognanih interierjev, obilice tableaux vivants in tako rekoč perfektnih simetrij sugerira vtis precejšnje odsotnosti spontanosti in s tem prav posrečeno zamegljuje ločnico med popolno in zgolj nekolikšno insceniranostjo prizorov. Le pretiran

[LITERATURA: domače] Poročilo s slavnostne otvoritve festivala Fabula 2015

Koridor, 2. marec 2015 ― Literarni večer z Janice Galloway Cankarjev dom, Klub CD, 28. 2. 2015 Na prijeten večer zadnjega februarskega dne v letu 2015 se je s slavnostno otvoritvijo v prostorih Kluba CD uradno pričel dvanajsti festival Fabula - Literature sveta. Priznati moram, da sem se ob predhodnem pregledovanju programa festivala malce zamislil ob oznaki slavnostna otvoritev, po krajših formalnih uvodnih govorih oseb, ki so festival organizacijsko omogočile, pa sem ugotovil, da je bilo to poimenovanje kar na mestu. Pozorno pogoščeni obiskovalci smo preostanek večera preživeli v družbi pianista Mihe Haasa ter Dražena Dragojevića, ki je vodil pogovor s prvo tujo gostjo Fabule in eno izmed osrednjih ikon sodobne škotske literature, Janice Galloway. Čeprav je bil večji delež vprašanj za Janice vezan na njen v slovenščino sveže prevedeni roman z naslovom Clara, se na tem mestu nanj ne bomo preveč ozirali, a zgolj zaradi tega, ker boste lahko v bližnji prihodnosti na straneh Koridorja brali recenzijo, posvečeno le temu delu. Izpostavil bi raje nekaj bistvenih tem, v katere se je avtorica poglobila ob zastavljenih vprašanjih: položaj žensk v sodobni družbi, odraščanje v družini delavskega razreda in vprašanje o sami škotski etničnosti. To so (po večini) tudi izvorni vrelci njene pisateljske inspiracije, ki jo simpatična Škotinja, zelo energična kljub dejstvu, da že vstopa v šestdeseto leto starosti, pooseblja v celoti. Manjši očitek gre le njeni izjavi, da naj bi bila Slovenija za razliko od Škotske samozavestnejša in samostojneša država, s čimer se pač ne moremo strinjati. A vendarle nas je s tem po mojem mnenju opomnila, da imamo s Škoti morda celo več skupnega, kot bi si mislili. Za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja pa so dela Janice Galloway najbrž ena izmed prvih, po katerih bi morali poseči. Domen Babič

Na ribolov z - dinamitom

Pogledi, 2. marec 2015 ― Pred slabim letom se je skupina rekreativnih potapljačev na enem od številnih koralnih grebenov na Borneu predajala podvodnemu sanjarjenju in opazovanju enkratnega sveta. Naenkrat je vse preplavil čuden občutek, kot da se jim je povečal pritisk, prav tako je bilo zaslišati zamolklo bobnenje. Vse to je trajalo zgolj nekaj sekund, ne prej ne potem ni bilo nobenega znaka za kakršnokoli nevarnost več. Ko pa so se vrnili na površje, so na obali blizu grebena naleteli na ribiče, ki so s čolnom krožili po vodi in lovili ribe. Mrtve ribe.
še novic